Moja zgodba

V preteklosti sem se ukvarjala z drugačnimi projekti kot danes. Trinajst let sem trenirala športno plezanje, ki je bilo moja velika strast. Moj vsakdan je bil obkrožen s treningi in tekmovanji. Telo sem poznala predvsem skozi zmogljivost, moč in dosežke.

Zadnja leta pa me navdušuje nekaj drugega – telo in njegove razsežnosti.

Po rojstvu prve hčerke sem začela opažati, da me telo opozarja nase. Ob njenem joku se je začelo tresti, ob njeni trmi pa je moj živčni sistem prehajal v stanje boja ali bega.

Prvič v življenju sem občutila jezo in bes. In to predvsem v odnosu do svoje hčerke.

Vse skupaj je postajalo nevzdržno. Vedela sem, da tako ne morem več nadaljevati. Namesto da bi najin odnos gradila, sem ga s svojimi odzivi začela rušiti.

Začela sem brati o zavestnem starševstvu, ki sem ga začutila kot pravo pot zase. Učila sem se, pridobivala nova znanja in spremljala najnovejša spoznanja s tega področja.

Teoretičnega znanja je bilo vedno več.

A v praksi ni delovalo.

Vedela sem, kaj bi morala narediti. Nisem pa znala tega živeti.

Naučila sem se, da moram opazovati svoje telo, ko je moj živčni sistem v stanju boja ali bega. Ko sem začela opazovati telesne občutke, sem opazila, da se njihova intenzivnost sčasoma lahko spreminja in zmanjšuje.

Toda še vedno nisem zares razumela, kako malo sem bila povezana s svojim telesom.

Takrat sem zasledila AEQ metodo.

Prijavila sem se na program in začela odkrivati nekaj, česar prej nisem zares videla – da svojega telesa pravzaprav ne čutim dobro.

Spoznala sem, da imam v rokah povišano mišično napetost. Obremenjevanje rok mi je bilo domače in običajno, saj sem bila nanj navajena praktično vse življenje.

Toda šele skozi AEQ sem začela razumeti, kaj to pomeni.

Začela sem opažati tudi, kako malo potrebujem objemov. In spoznala, da če sama težko sprejemam dotik in objem, ju tudi drugim težje dajem v meri, kot bi si želela.

To so bila neprijetna spoznanja.

AEQ metode zato nisem želela samo poznati. Vzela sem jo resno.

Spoznala sem številne neprijetne resnice o sebi in podrla kar nekaj iluzij, ki sem jih imela o tem, kako dobro pravzaprav poznam sebe.

Septembra 2024 sem se vpisala na izobraževanje za učiteljico AEQ metode osnovne stopnje.

Od takrat naprej svoje telo počasi mehčam. Učim se biti bolj nežna do sebe, hkrati pa bolj učinkovita in odgovorna v svojem življenju.

Z AEQ vajami postopoma spreminjam nered v telesu v več reda.

Danes bolje čutim medenico. Moji roki sta postali bolj pretočni. To občutim tudi v trenutkih, ko se dotaknem sebe ali svoje družine – občutek v rokah je drugačen.

In prav zato želim znanje o pomembnosti čutenja sebe predajati naprej.

Ker verjamem, da težko zares čutimo drugega, če sami sebe ne čutimo.

Včasih še vedno težko verjamem, da so AEQ vaje na videz tako preprosto orodje, hkrati pa so zaradi polne osredotočenosti na telo lahko tako zahtevne.

Zahtevne so tudi zato, ker s svojim telesom pogosto nismo več dobro povezani. Dolgo časa vaj ne znamo izvajati z občutkom.

Občutek se učimo iskati.

In prav v tem vidim njihov čar in hkrati izziv.

Biti v telesu, do katerega smo se navadili biti grobi. Telesu, ki ga pogosto uporabljamo predvsem zato, da z njim nekaj naredimo, dosežemo ali opravimo.

In se nato ustaviti.

Ga začutiti.

Se mu približati drugače.

AEQ metoda in vaje mi pomagajo, da se učim opazovati telo in občutke takrat, ko sem mirna. Prav zaradi tega se danes v vsakdanjem življenju lažje ustavim in opazim svoje telo tudi takrat, ko je moj živčni sistem nemiren.

S tem občutkom lahko dam več prostora temu, kar se dogaja v meni.

Danes me jok in trma ne vznemirita več na enak način kot nekoč.

Vem, da bo minilo.

Ob otroku lahko ostanem prisotna in mirna. Ne poskušam več vsakega čustvenega izbruha prekiniti ali ustaviti, ker razumem, da je lahko tudi izražanje čustev način, kako otrok odloži napetost – še posebej takrat, ko je ob njem odrasel z umirjenim živčnim sistemom.

To je ena največjih sprememb, ki jih opažam pri sebi.

Ne zato, ker bi postala popolna mama.

Ampak ker danes bolje čutim sebe.

In kdo sem poleg AEQ?

Poleg raziskovanja sebe, telesa in odnosov uživam tudi v času, ko sem sama.

Rada imam tišino.

Rada grem na sprehod.

Rada imam sončnice, jesen in njene barve.

Rada plešem in opazujem gibe, ki nastajajo.

Uživam v iskrenih pogovorih, ki polnijo.

In hvaležna sem za svojo družino ter za ljudi, ki me podpirajo na poti, po kateri hodim.

Danes vem, da delo na sebi zame ni iskanje popolnosti.

Je učenje, kako biti bolj prisotna.

V svojem telesu.
V svojih odnosih.
In v svojem življenju.